Dolga in boleča je bila ta vaša pot, preden ste boreliji zares pokazali roge in jo ukrotili ter s tem pomagali tudi številnim drugim ljudem, ki se soočajo s to boleznijo.
»Res je. Vse od leta 1989, ko sem se prvič srečal z borelijo pa do leta 2010, ko sem jo povsem ukrotil, sem imel z njo kar precej neprijetnih izkušenj. Ko je že kazalo, da je ni več, se je spet pojavila. Pa ne samo zato, ker me je vmes ponovno pičil okužen klop, temveč tudi zato, ker je ostala v meni in ko so se pojavile kakšne zdravstvene težave, jih je hotela dodatno izkoristiti in mi zagreniti življenje. Morda se bo komu zdelo čudno in nenavadno, vendar je borelija bakterija, ki jo je treba razumeti in šele ko razumeš njeno delovanje, se lahko soočiš z njo. Pri vsem skupaj pa je pri nas težava še v tem, da veliko ljudi sploh ne ve, da ima borelijo. Namreč sploh ni nujno, da
se ob ugrizu okuženega klopa pojavi tisti značilni rdeč obroč. Poleg tega se proti tej bolezni ne da cepiti. Proti klopnemu meningitisu ja, zoper borelijo pa ne. In tudi preiskave krvi je pogosto ne pokažejo. Pa še antibiotiki pomagajo le v prvi fazi, a ne tako, da bi bakterijo umorili, temveč jo samo umirijo in ob prvi priložnosti se lahko bolezen spet pojavi. In to na različnih koncih telesa oziroma tam, kjer smo najbolj šibki. Tja, kjer se pojavi kakšna druga zdravstvena težava, kakšno vnetje ali kaj podobnega, se z veseljem preseli tudi borelija. In ker za svoj razvoj ne potrebuje nikogar, ker je dvospolna, se seveda začne veselo množiti in povzročati težave. Ljudje pa ne vedo zakaj in kako.«

Če se torej vrneva k vaši izkušnji. Kako se je vse začelo?
»Že od nekdaj sem imel rad naravo. V gozdu sem recimo zmeraj našel svoj mir in kakšne meditacije. Preden sem se začel poklicno ukvarjati z zeliščarstvom sem sicer že nabiral rožice in jih spoznaval, vendar sem takrat še hodil v službo. Po osnovnem poklicu sem bil avtoličar in pri svojem delu sem seveda vdihoval številne škodljive hlape, saj v delavnicah takrat ventilacija ni bila urejena tako kot je danes. Saj veste, mladost je norost. In ko so me infektologi opozarjali, da se nekaj dogaja z mojimi jetri, sem mislil, da je to povezano s tem. Borelioza leta 1989 še ni bila raziskana bolezen in o kakšnih okuženih klopih se ni kaj dosti govorilo. Takrat sem imel res hude težave z jetri, a sem kljub res kritičnemu stanju odklonil bolnišnično zdravljenje. Tako sem čutil v svoji duši oziroma srcu. Čutil sem neko posebno moč, čeprav so bile napovedi povezane z mojim zdravjem zelo slabe. Eden od znancev mi je takrat predlagal, da naj posežem po divjih rastlinah, po pegastem badlju, ki ga je nekje našel in mi ga ponudil. Po uživanju pegastega badlja sem začel čudežno okrevati. Tako da sem kar sam sebe testiral. Šel sem v laboratorij, kjer so mi naredili krvne teste. Videl sem, da so jetrne reference zelo padle, čeprav so bile še vedno previsoke. A videl sem, da je to prava smer.«

Kako ste uživali pegasti badelj?
»Za zdravljenje sem uporabljal semena, ki sem jih zmlel in užival s kefrjem. Pegasti badelj, ki je najboljša pomoč pri boleznih povezanih z jetri, je resnično treba pravilno uporabljati, sicer nam ne koristi. Glavna sestavina za pomoč jetrom je namreč silimarin in v vsaki strokovni literaturi boste zasledili podatek, da je silimarin zelo slabo topljiv v vodi. Zato se čaj pri bolnih jetrih ne obnese oziroma jim ne koristi. Silimarin namreč potrebuje mlečnokislinske bakterije, da se aktivira. Kefir in jogurt sta za to najbolj primerna. Sam sem ob tem mojem zdravljenju jeter popil še veliko zdravilne vode iz enega izvira v bližini Mengša ter pil čaj iz kordabenedikte in artičoke. In moje zdravstveno stanje se je po treh mesecih neverjetno izboljšalo. Temu bi lahko rekel, da se je zgodil čudež. Ko me je po tem videl moj osebni zdravnik, ni mogel verjeti kako sem se tako pozdravil. Vse svoje življenje sem imel v sebi misel, da je v naravi moč in to se je zdaj potrdilo. Tako se je v bistvu začela moja zeliščarska pot.«

Kaj pa čaj iz pegastega badlja, mar ta ni dober za reševanje težav z jetri?
»Ne, ker, kot sem že rekel, silimarin ni topen v vodi. Veliko ljudi sem že srečal, ki so mi rekli, da uživajo pegasti badelj pri boleznih jeter in da jim nič ne pomaga. Ko sem vprašal, kako ga uživajo, so rekli tako kot piše na vrečki, ki sem jo kupili tam, kjer se zelišča prodajajo – čajno žličko semena prelijemo z vrelo vodo ali kuhamo 10 minut, precedimo in popijemo. To navodilo seveda ni dobro, če gre za zdravljenje jeter. Silimarin, ki je poglavitna snov v pegastem badlju, poleg vitamina E in drugih zdravilnih snovi, je kot sem že rekel, zelo slabo topen v vodi. In če kuhamo čaj, se silimarin ne izluži iz rastline. Semena pegastega badelja je zato najbolje zmleti v prah in ga uživati s kefirjem ali jogurtom. To ne pomeni, da damo čajno žličko ali odmerek pegastega badlja, ki je predpisan, v cel jogurt ali kefir, temveč žlička pegastega badlja in tri žličke jogurta ali dve žlički badlja in dve žlički kefirja. To je dovolj, toliko da se povežeta. Tisti ljudje pa, ki so alergični na mlečne izdelke, lahko namesto kefirja uporabijo probiotike ali pa sirotko oziroma zelnico. V bistvu se silimarin veže z vsem, kjer se nahajajo mlečno kislinske bakterije.«

Kaj pa tinktura oziroma oljni izvlečki?
»Sam imam sicer veliko zeliščnih kapljic na bazi alkohola, ampak iz te rastline ne delam kapljic, ker so manj učinkovite kot jemanje s kefirjem. Delam pa izvleček iz listov pegastega badlja, kar pa nima nobene veze z jetri, ti namreč vsebujejo snov, ki dobro vpliva na ožilje. Z oljnimi izvlečki pa nimam izkušenj, sicer pa zakaj bi jih delal, če se je pokazalo, da so zmleta semena v kombinaciji z mlečnokislinskimi bakterijami najboljša rešitev. Ko sem bil sam bolan, o pegastem badlju, ki je zdaj zelo moderen, ni bilo ne duha ne sluha. Svoj recept uporabljam zato, ker vidim da deluje.«

S pegastim badljem torej poskrbimo za jetra. Koliko časa pa potrebujemo za to, da jih očistimo?
»Ne da se napovedati točnega časa. Odvisno je tudi od tega, kaj med čiščenjem jemo. Če nadaljujemo s starimi navadami, bo zelo malo koristi od tega uživanja pegastega badlja oziroma bo čiščenje teklo zelo počasi. V času očiščevale kure ali diete je smiselno pustiti jetra pri miru, da počivajo. Tudi jetra se namreč obnavljajo, če jim to dopustimo, če jim tega ne dopustimo, pa se sama ne bodo obnavljala. V času očiščevanja tako odsvetujem uživanje vseh pekočih stvari. To je še posebej pomembno pri resnejših obolenjih jeter. Vse kar je pekočega namreč draži oziroma rani jetra. Jetra so kot ena nežna kožica in če je poškodovana, jih ne smemo dodatno dražiti in raniti. Jetra namreč niso oživčena in zato nas ne bolijo. Bolijo pa takrat, ko nabreknejo oziroma ko so res že močno bolna. Takrat čutimo topo bolečino. Tudi jetrni testi nam velikokrat ne pokažejo povišanih referenc,
vemo pa, da jih je dobro prečistiti. Če so jetra obremenjena s toksini je dovolj, da zaužijemo dve žlički prahu pegastega badlja zjutraj in dve žlički zvečer. Večerna doza je pomembna tudi zato, ker jetra ponoči močno
delujejo. Najmočneje delajo med drugo in peto uro zjutraj. In takrat je dobro, da je v njih silimarin. To delamo vsaj 14 dni do 3 tedne. Pri boleznih jeter pa je zelo smiselno povečati vnos pegastega badlja v telo vsaj na štiri čajne žličke dnevno do izboljšanja. Ko se nam stanje izboljša, preidemo samo na eno ali dve čajni žlički. Pegasti badelj ne samo da pomaga jetrom, temveč jih varuje pred vdorom toksinov v jetrne celice. To je zelo pomembno. In če smo izpostavljeni kakšni službi, kjer vdihavamo škodljive snovi, je smiselno pred službo uživati pegasti badelj. Tako kot vsak dan pojemo košček polnozrnatega kruha, ne vem zakaj ne bi še žličko pegastega badlja z jogurtom ali kefirjem. S tem samo pomagamo svojemu telesu. Pegasti badelj nima prav nobeni stranskih učinkov.«

Je bolje, če semena meljemo sproti ali je vseeno kako dolgo so zmleta?
»Bolje jih je mleti sproti. 100 gramov semen je dovoljeno zmleti naenkrat in to nekako porabimo v dveh tednih. Da bi jih zmleli za mesec dni naprej ali kje že kupili zmleta semena pa odsvetujem. Zmeljemo jih povsem preprosto, v kavnem mlinčku in ne potrebujemo nobenih posebnih nožev. Semena so sicer precej trda, vendar jih moramo zaužiti zmleta, sicer nismo naredili veliko za svoja jetra.«

Kaj pa, če jih posujemo po hrani?
»Odkar se o pegastem badlju veliko govori, pogosto zasledim, da naj semena posujemo po hrani. Nič narobe, vendar s tem ne bomo zaužili silimarina, bomo pa zaužili kakšne druge vitamine. Silimarin se mora pa vezati z mlečnokislinskimi bakterijami, da začne delovati.«

Kaj pa artičoka, nam tudi ta pomaga pri težavah z jetri?
»Artičoka, ki jo sam prav tako nabiram na morju, je sorodnica pegastega badlja, in prav tako pomaga pri težavah z jetri, še posebej pri zamaščenosti. Pri tem obvezno svetujem pegasti badelj in artičoko. Artičoka pomaga tudi pri povišanem holesterolu. Obe rastlini, pegasti badelj in artičoka, se zelo dopolnjujeta in uživanje obeh je res balzam za jetra. Zanimivo pa je, kako rastline skrivajo svoj čar. Za pegasti badelj je značilno, da je zdravilna učinkovina v semenih. Veliko ljudi ne ve, da je tudi v listih, vendar pa ne za jetra temveč za ožilje. Artičoka ima sicer tudi semena, ki pa niso zdravilna, pa tudi strupena ne, največ zdravilnih učinkovin pa je v listih kar pomeni, da se iz njih delajo zeliščne kapljice.«

So kapljice boljše od čaja?
»Kapljice so absolutno močnejše kot čaj. V zeliščnih kapljicah dobimo dejansko vse stvari, ki jih vsebuje rastlina. S čajem pa se izlužijo samo tiste sestavine, ki so topne v vodi. Zeliščne kapljice sicer uživamo pol ure prej ali pol ure po jedi.«

Ampak še vedno nisva prišla do ščetice.
»Res je, ker je takrat, kljub težavam z borelijo, nisem poznal. Doma sem imel veliko rož, ki sem jih začel raziskovati. Še posebej pa me je vleklo na morje. Tja sem šel tudi zato, da bi našel pegasti badelj in ko sem ga našel v divjini, sem bil neskončno hvaležen tej rastlini, ker mi je ponudila možnost. In tudi zato sem se začel ukvarjati predvsem z rastlinami, ki rastejo ob morju. Potem sem opravil potrebno izobraževanje in se zeliščarstvu posvetil tudi poklicno. Ampak ves ta čas me je, kot sem rekel, obremenjevala tudi borelija, vendar, nikjer nisem zasledil kakšne rastline proti tej bolezni.«

Kaj pa uradna medicina?
»Žal je v medicini zdravljenje te bolezni zelo neuspešno. Ne glede zdravnikov, ampak glede antibiotikov. Antibiotiki so namreč prešibki za to bakterijo. Mogoče so učinkoviti v začetni fazi, ko pa se borelija razmnoži in zbeži na mehka tkiva, mišice, se pa zgodba konča. Potem sem dobil ponudbo za sodelovanje v sklopu Ekofesta, ki je bil v Bio parku v Žalcu. So rekli, da so slišali, da imam veliko divje rastočih rastlin, še posebej mediteranskih, ki so redkost in so me povabili na razstavo rastlin in to je bil moj prvi kontakt z javnostjo. Tam sem imel predavanje, kar tako iz uma sem govoril o teh rastlinah. Vsi so bili navdušeni. In sem začel redno hoditi v ta Bio park in tam predaval o zdravilnih rastlinah ter postal prepoznaven predvsem po rastlinah, ki rastejo ob morju, še posebej pa po pegastem badlju. Nekega dne pa je prišla k meni starejša ženica in me vprašala, če imam mogoče rastlino proti boreliji. Takoj sem vklopil senzorje, kot se tem reče in jo vprašal, katera rastlina pa je to. Povedala je, da je bila v Nemčiji in tam izvedela, da je gospod Wolf Dieter Storl, zdravnik in antropolog, ugotovil, da ima ena rastlina to moč in je iz nje naredil pripravek. Da gre za ščetico je rekla in da je o tem tudi knjiga. Rekla je, vem da imate ogromno rož in znanja, bi vi znali narediti ta pripravek, jaz ga ne znam. »Vi mi samo povejte katera literatura je prava,« sem rekel in ji v zahvalo za to informacijo poklonil skoraj vse čaje, ki sem jih imel tam. Potem sem poiskal pravo literaturo, Stormovo knjigo Divja ščetica- naravo zdravilo za limsko boreliozo in začel iskati rožo, ki naj bi zdravila borelijo. Lep čas je nisem našel. Cel mesec sem jo iskal po vsej Sloveniji, ko pa sem se vračal z morja, sem se po opisu, kje naj bi rasla, ustavil v bližini Ilirske Bistrice in tako rekoč parkiral pred njo.
Našel sem rastlino, jo prinesel domov, naredil pripravek in ga začel poskušati na sebi. V teh fazah sem bil sam sebi tudi začetnik. Vedel sem da učinkuje, nisem pa vedel kako in kaj in da verjetno samo to ne bo dovolj, da premagam bolezen. Reakcije po uživanju pripravka so bile hude, saj je bila ta bakterija pri meni pristna vse od leta 1989 in do leta 2010 sem se boril z njo. Res mi je povzročila veliko težav, ki so se kazale v obliki najrazličnejših simptomov. Sčasoma se mi je stanje zelo izboljševalo in po štirih mesecih sem bil precej boljši oziroma skoraj dober. Takrat sem opravil teste, bil sem na bio resonanci in rezultati so bili negativni. Potem sem šel ščetico iskat po vsej Sloveniji in našel tudi na morju. Bil sem kar malo presenečen. Ugotovil sem, da je teh ščetic kar nekaj vrst. Razporedil sem jih in ugotovil, da niso vse enako učinkovite, da je samo ena najmočnejša in edina prava, druge pa so blažje in imajo drugačne substance. Razlikujejo pa se tudi po listih in po cvetovih, pa čeprav so vse iz roda ščetica. In zato pri izdelovanju pripravkov seveda uporabljamo pravo, kar se vidi tudi po rezultatih in odzivih ljudi, ki sem jim pomagal.«

Kakšni pa so ti pripravki?
»Nekako sem se držal recepta gospoda Storla, ki ga spoštujem z vso častjo, tudi pisal sem mu in se mu zahvalil za to, da je odkril to rastlino in naredil zeliščne kapljice. Čeprav so narejene po starodavnih zeliščnih receptih, sem se jih lotil po svojem principu, po svojih občutkih, tako da sem naredil močnejši koncentrat. Borelija je namreč fenomen in če ga razumeš, lahko ta fenomen tudi uničiš in kot rečem vsakemu, ki se sooča z njo, se je treba z njo boriti celo življenje.«

Zakaj?
»Ker še vedno lahko eksplodira iz kakšne celice, če tudi krvni teksti pokažejo, da je ni. Stvar je namreč v tem, da mi to bakterijo odstranimo iz mišic. Ko namreč živi v mišicah, nam dela težave, ko pa se preseli v celico, težav ne čutimo več. Tam namreč miruje. Ko pa imamo kakšne druge zdravstvene težave, predvsem je to lahko stres, bolezen modernega časa, ali kakšna hujša poškodba, ko opešamo, to zazna in pride iz celice. In ko pride iz celice, se začne množično razmnoževati oziroma bohotiti in smo spet na začetku. Največkrat gre tja, kjer je človek najbolj šibek. Spomnim se gospoda, ki je prišel k meni po operaciji kolka. Ta je odlično uspela, kolk pa ga je še kar bolel. Dobil je tablete proti bolečinam, stanje pa se ni izboljšalo. Bil je ponovno na slikanju in zdravnik je dejal, da ne ve, zakaj ima takšne bolečine, saj je s kolkom vse v redu. Gospod je prišel k meni po pomoč, če mu lahko kaj dam, da ne bo trpel takšnih bolečin. Nisem vedel, kaj naj, potem pa sem se spomnil na lastne izkušnje in ga vprašal, če je imel kdaj borelijo. Začudeno me je pogledal, zakaj me to zanima, potem pa povedal, da jo je imel. In čim je to omenil, sem posumil, da ima v kolku borelijo. In vsi kasnejši pregledi so pokazali točno to. Bolehal je na kolku in borelija je izkoristila to šibko točko in je šla tja. Med operativnim posegom, čeprav se sliši kot znanstvena fantastika, je temu tako, je borelija izkoristila to šibkost telesa in se zalegla okoli kosti. Obremenila je hojo in delala veliko zmedo. Gospod se je lotil zdravljenja borelije po protokolu in stanje se mu je zelo, zelo izboljšalo. Ko se z ljudmi pogovarjam o tej bolezni, ugotavljam, da je veliko bolj razširjena kot si mislimo. Po statistiki naj bi jo imel vsak sedmi Slovenec in večina ljudi se tega sploh ne zaveda. Tako v bistvu pridemo do zastarane borelije.«

Kaj to pomeni, zastarana borelija oziroma borelioza?
»Ljudje gredo k zdravniku in tarnajo nad različnimi težavami, največkrat gre za bolečine v sklepih. Gredo na pregled k revmatologu, nič ne najde. Ista oseba ima težave z vidom, gre k okulistu, nič ne najde. Izgubi ravnotežje, gre k nevrologu, ta ne odkrije nobene napake, da ni nič narobe s človekom. Potem pa zdravniki pomislijo, da gre morda za borelijo. In pošljejo človeka še na pregled krvi. Žal pa kri pogosto ne pokaže prisotnosti borelije. Ko človeku odvzamejo likvor, lahko v 70 odstotkih zaznajo pristnost zastarane borelije. Zastarana borelija je namreč posledica ne povsem pozdravljene borelije ob prvem ugrizu okuženega klopa.«

So klopi res tako zelo nevarni oziroma ali ti res nenehno grizejo ljudi?
»Ne samo da je vedno več klopov okuženih in ko se razmnožujejo, nosijo bolezen s seboj. So namreč samo prenašalci le te. Vedeti je treba, da okužen klop ne prinese samo borelije, temveč cel kup drugih virusov, cel kup drugi bakterij. Zato se lahko pomoč pri zdravljenju borelije zakomplicira. Če je v telesu veliko bakterij, se je treba namreč spopadati še z njimi. One so v ospredju, borelija pa je nekje v ozadju. Tako je treba najprej te bakterije uničiti, da prideš sploh do borelije. Ta pa se lahko ob uživanju antibiotikov za druge težave potuhne.«

Pa se lahko zgodi, da ljudje sploh ne vedo, da jih je kdaj ugriznil klop?
»Absolutno. V vseh raziskavah namreč sploh ni več pogojeno, da je prenašalec te bolezni klop. Največkrat sicer je, lahko pa so tudi obadi, muhe ali komarji. Pred kratkim je bil pri meni gospod, ki mi je pokazal oteklino na nogi, nabreklo, pičila ga je muha, šel je k infektologu in ugotovili so, da je to borelija. Še en dokaz, ki sem ga zasledil v teh literaturah, da so lahko prenašalci tudi obadi, komarji. Veliko je primerov, ko ljudje pravijo, bil sem pri infektologu, kjer so mi odkrili borelijo in po njihovih predvidevanjih naj bi prišlo do okužbe pred dvema letoma, oni pa se tega sploh ne spominjajo. Niti klopa, niti kolobarja. Tudi ugriz klopa namreč ni zmeraj pogojen s tistim značilnim rdečim kolobarjem in tudi če ni rdečega kolobarja na koži, se lahko okužiš z borelijo.«

Kako torej zdravite to bolezen?
»Rekel bom le, da ljudem, ki pridejo na osebni posvet, to razložim do potankosti. Velikokrat ljudje, ko jim razložim rečejo, tega pa nismo še nikoli slišali. Vem zato, ker sem šel tudi sam skozi vse to, ko sem si prvič pozdravil borelijo in jo potem ponovno spet dobil. Ko sem se drugič ozdravil, sem jo spet dobil in potem tretjič, četrtič, petič … Vendar nas zaradi tega naj ne zajame panika, treba je le razumeti, v čem je njena poanta. Ko sem razumel,  zakaj se je borelija ponovno pojavila pri meni, sem tudi vedel, kako jo ozdraviti. Sicer pa v strokovni literaturi povsod piše, da odvzem oziroma pregled krvi ni pokazatelj borelije, da jo lahko sploh ne zazna. Če živi v mišicah in mehkih tkivih, je ni mogoče kar takoj zaznati, ko pa potuje po krvi, po limf, jo opazimo. Če borelije v prvi fazi torej ne pozdravimo, potem se je verjetno ne bom mogli hitro znebiti, če pa je odkrita pravočasno, jo s pravilnim zdravljenjem lahko uničimo. In ena možnosti, ki nam pri tem odkrivanju pomaga, je tudi bio resonanca. Pri zdravljenju potrebujemo poleg ščetice še vsaj dva do tri zdravilna zelišča in še nekatere reči, ki so značilne samo za moj način dela. Tudi duhovnost mi je pri tem v veliko pomoč. Kako vse skupaj poteka pa je odvisno od vsakega posameznika. Vsakemu povem od a do ž, kako poteka zdravljenje in ga spremljam vse do ozdravitve. In po dosedanjih izkušnjah si upam reči, da je takšno zdravljenje 99 odstotno uspešno.«